na svidenje in hvala za vse ribe

rada mam jesenski dež.sploh tole obdobje mi sede v piko.ko se človek lahko malo obleče in mu lička vroče rdijo, k pride s kakšnega sprehoda.

zadnje čase komej čakam , da dvignem šarka iz vrtca in potem nadaljujeva tekmo v tavelki trgovini al pa kje drugje.povsod je fino.mali je čedalje bolj hecen, če je to mogoče.točno tak otrok , kt sem si ga želela.čist moj.že mogoče, da tud drugi starci to rečejo za svoje froce, sam…hm,k mojga ne poznajo.

sej drgač mi nič ne fali.po bolnički mal komandiram, pišem dopise,delam popise,sejem depeše,heh in burim domišljijo puncam v belem in modrem z novim kolegom ,jp, dolg se tle ni dogajal nič zanimivga, pa še veseli december trka na naše duri.

in jst odrašćam,se mi zdi.naiva izginja ke stran, za kar mi je po svoje žal.verjamem samo še sebi in tko je najbolš.ostale pa probam gledat v njihovi najbolši luči.se pa ob jutranjih vožnjicah večkrat spomnem dni, k sem začenjala tole tekmico, ene 10 let nazaj.v bistvu sem prou zadovoljna ob dejstvu , da mi v vsem tem času niti enkrat ni blo težko it v službo.upam , da tko ostane. da je vsak dan mal izziva in frakelj adrenalina.

sicer sem si že nekajkrat oblubla , da se zarad službice in  redkih kretenskih sodelavcev ne bom sekirala, BUT…včasih gre kakšna stvar res do srca.no, dons sem končno dobila košarico v svoji privatni službici, ker sem pač prekinla sodelovanje z njihovo glavno zvezdo,za dva pa tam itak koker ni prostora…sej je stvar po svoje sproščujoča ,po drugi strani pa mi ni prav,jebemumater.nekak sem mela ene pol dneva tisti znani cmoček v grlu,sam sem se uspela potolažit.sej v končni fazi oni zgubljajo, heh.pa še internetno stran bom popokala,k sem bistro sestavla tako pogodbico, da miškoti ostanejo praznih rok.božji prst me je pr tem vodu.

no, tko, se mi zdi , da bom odslej še bolj previdno zbirala sodelavce.izkušnje so me naučile skrajne nezaupljivosti, kar mi po svoje sploh ni všeč,ker pr men kar vidiš, to dobiš, vsaj večinoma,pr drugih pa se mi zdi , da ni čist tko.no, ampak z zvitim očesom mama Tea zna ločit zrno od plevela.jp.to pa.sam da me včas kedo pretenta, je pa res , da se slej al prej razkrinka tista prava nrav.in takrat znam tud jst usekat , če je treba.

kurc.že mora bit tko.

z vsacga workshopa pridem še bolj navdušena nad tem , kar počnem v službici in ideje mi šibajo po možganskih ovinkih k nore. poleg tega sem vesela, da še obstaja normalen folk v naših vrstah , s katerim se da fino zajebavat pa tud kakšno pametno razdret k se ni šel te igre iz ene preračunljivosti, pač pa iz enga prvobitnga veselja. kar je dandanes že kar redkost.in to me na nek način moti.no, kokerkol, ima nas još

in z veseljem ugotavljam, da je tukej jesen na veliko.listje sicer še ne odpada s to silo, k se men dopade,vonj še tud ni čist pravi,sam to je to.moj čas treba bo zavit mal u štacuno pa si kej topuga kupit, odet laske v jesenske barve , da bo mimikrija popolna, ubost kakšen parfumček z malo težjo noto, heh,pa tko…sam hormone bo treba mal brzdat. ke do veselga decembra,ki bo letos upam zares vesel.stvari so se uredile več al manj, oziroma se mi pač jebe za tiste k se niso , tko da…

zdele pa skočim v banjico,, si uredim glavico, nato pa zaprem trudne očke do rane jutranje ure, ko bo treba vstat in it garat .

večer sva zaključla z romantičnim sprehodom skozi zaprt palmanovin outlet.igrala nama je fina muzika, utripale so pisane reklame, izložbe so obetale….češnjico bi predstavljalo prenočevanje v motelu,…kaj pa vem , gojim en tak fetiš do motelov. sej ne , da bi bla njihova redna obiskovalkea, se mi zdi , da sem tko prespala sam enkrat, ampak hudo seksi se mi zdi, da tko človek ves zmatran pride v en tak zjeban motelček, kjer ti odprejo sobico, dajo sveže rjuhice,…ponoči pa tko nekje v daljavi slišiš zvok avtoceste. za prvo silo potešim to željo že s kavico na pumpi al pa hranjenjem v restavracijah ob avtocesti, sam tko zares…ah MOTELI če bi mela loverja, bi se šla vse dingi dongije v motelu, heh. no, ker ga pa nimam, sva dons z zakonskim loverjem naročila jako udobno in visoko posteljo v italjanski različici ikee.moj je sicer reku, da lohk noge odžagava , da bo mal nižja, sam sem ga opozorila , da nekak prehajava v leta, ko bo ta višina še kako dobrodošla , k bova z zbadajočimi križi lezla v nočno ognjišče. tud šarkova soba je zaarana.zdej pa res ne fali več dost. sam še dnevna soba. tam sva rekla , da bi pa kr postavla eno inštalacijo iz gajb pa blazin, gor pa vžgala PHILIPA STARKA.

tko no,zdej pa spat. jutr grem v Graz sekat in žagat rokice ke do srede,šark je spet na dolenjskem.koker jest ne zdržim pr naših več kt en dan , ne da bi se vmes na smrt skregal, s šarkom živijo v eni prijetni simbiozi, sej ne da mu ne bi težili, ampak on si tega prav nič ne žene k srcu, tko da so čist zadovoljni vsi skupej

ves krasen ,črn,seksi zaobljenih linij…lahko sem ga samo pohotno opazovala, kako se počasi oddaljuje od mene,ne glede na to, da je moja noga tiščala gas do konca.ahhhhhhhhhhh…niti ne vem, za ktero mašino je šlo, nekej na b al kaj.lepo bi pasala noter.

mal žalostno,da človek z leti okoli sebi gradi en tak zidek nedostopnosti in vsaka slaba izkušnja doda kakšno opeko več.ampak enostavno si več ne dovolim, da bi ljudem še verjela in redkokomu pustim,da mu lahko zaupam.ker me moja naiva zmerej udari po buči.spet sem nekako na razpotju, vse več stvari je odvisnih od mene in mogoče je zdej trenutek,da začnem svojo pot krojiti res sama, vsaj do tam, do koder jo resnično lahko.v končni fazi vsak enkrat zajame sapo in skoči v vodo, tud če nima glih telesno temperaturo in na konc tekme vsaj ve, da se mu ni treba preveč klanjat in vračat uslug,sej je do večine stvari pršou sam in je za njih tud odgovorn.

tko no, mal razmišljanja , pa to. včerej sem pozabla vzet tabletko za srečo, dons sem mela ene par mučnih razgovorov, pa se to mora nekje poznat , ne.

čedna in pametna sem pa še zmerej